DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE, 37. izredna seja, 7. julij 1999
O revnih igralnicah:
BOGOMIR ŠPILETIČ: Repliciram gospodu Terčonu, in sicer dejal je, da je danes stanje v igralnicah slabše kot pred leti. Ne vem, s katerimi podatki on razpolaga, vendar na podlagi branja intervjujev direktorja največje igralnice v Sloveniji, Hit, bi ocenil, da temu ni tako, saj on v svojih izjavah ne izraža nobene skepse nad sedanjim stanjem v igralništvu. Ne nazadnje tudi poslovni rezultati ne kažejo nobene krize, še manj pa zaznamo krizo, če pogledamo, koliko so uspele slovenske igralnice v zadnjem času investirati v hotelske objekte, igralniške objekte in ne vem kaj še vse. Tako da tisti, ki je v veliki krizi in ki se mu stanje strašno slabša, gotovo ne investira.
Sedaj argument. Igralnice plačujejo 3% v državni proračun. To je res. Vendar meni se vedno ob navajanju teh številk postavlja vprašanje, kakšen bi pa bil odstotek, če bi v državni proračun odvedle vse tisto, kar bi dejansko morale, pa ne. Zaradi tega, ker prvič nadzora, ki bi moral biti vzpostavljen, ni tako kvalitetnega, da bi resnično igralnice dale cesarju, kar je cesarjevega.
Drugič. Jaz se v državnem zboru v tem mandatu še nikoli nisem seznanil z nobenimi poročili o delu urada za nadzor igralništva. Ne vem, kakšni so izidi. Ali ta urad sploh kaj dela, ali je v tem igralništvu sedaj v zadnjih dveh letih vse krasno, medtem ko pa v letih nazaj pa temu ni bilo tako. Ne nazadnje igralništvo, gospod Terčon, je posebna panoga, kjer se več ali manj pojavlja tudi pranje denarja, kjer se pojavlja tudi preprodaja mamil in igralništvo kot tako je moteče za kraj, v katerem se nahaja, in vsaka država, ki ravna modro, dopušča igralništvo, vendar do meje, ko ga lahko z instrumenti pravne države še obvladuje. Ne sme pa dopustiti, da igralniška panoga preraste v tako močno organizacijo, da pravzaprav začne predstavljati enega od neformalnih centrov moči. In ravno ta rubikon je po moji oceni v Sloveniji presežen.
Poglejte. Sosednja Avstrija ima v zakonu napisano, da je v Avstriji s 7 milijoni prebivalcev lahko organiziranih največ sedem igralnic. V Sloveniji jih imamo danes že bistveno, bistveno več. In tudi zaradi preraščanja tega igralniškega lobija prek vseh razumnih meja danes razpravljamo o tem zakonu, danes razpravljamo o posledicah tega zakona in tudi zato vlada danes tukaj tako molči oziroma gleda v tla, ker ni razumnega argumenta za tako ravnanje, temveč pritiski, pod katerimi je klonila zato, da bi temu lobiju zagotovila ekstra profite, seveda posredno pa tudi očitno skrite rezerve političnim opcijam.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Repliciram gospodu Terčonu, in sicer dejal je, da je danes stanje v igralnicah slabše kot pred leti. Ne vem, s katerimi podatki on razpolaga, vendar na podlagi branja intervjujev direktorja največje igralnice v Sloveniji, Hit, bi ocenil, da temu ni tako, saj on v svojih izjavah ne izraža nobene skepse nad sedanjim stanjem v igralništvu. Ne nazadnje tudi poslovni rezultati ne kažejo nobene krize, še manj pa zaznamo krizo, če pogledamo, koliko so uspele slovenske igralnice v zadnjem času investirati v hotelske objekte, igralniške objekte in ne vem kaj še vse. Tako da tisti, ki je v veliki krizi in ki se mu stanje strašno slabša, gotovo ne investira.
Sedaj argument. Igralnice plačujejo 3% v državni proračun. To je res. Vendar meni se vedno ob navajanju teh številk postavlja vprašanje, kakšen bi pa bil odstotek, če bi v državni proračun odvedle vse tisto, kar bi dejansko morale, pa ne. Zaradi tega, ker prvič nadzora, ki bi moral biti vzpostavljen, ni tako kvalitetnega, da bi resnično igralnice dale cesarju, kar je cesarjevega.
Drugič. Jaz se v državnem zboru v tem mandatu še nikoli nisem seznanil z nobenimi poročili o delu urada za nadzor igralništva. Ne vem, kakšni so izidi. Ali ta urad sploh kaj dela, ali je v tem igralništvu sedaj v zadnjih dveh letih vse krasno, medtem ko pa v letih nazaj pa temu ni bilo tako. Ne nazadnje igralništvo, gospod Terčon, je posebna panoga, kjer se več ali manj pojavlja tudi pranje denarja, kjer se pojavlja tudi preprodaja mamil in igralništvo kot tako je moteče za kraj, v katerem se nahaja, in vsaka država, ki ravna modro, dopušča igralništvo, vendar do meje, ko ga lahko z instrumenti pravne države še obvladuje. Ne sme pa dopustiti, da igralniška panoga preraste v tako močno organizacijo, da pravzaprav začne predstavljati enega od neformalnih centrov moči. In ravno ta rubikon je po moji oceni v Sloveniji presežen.
Poglejte. Sosednja Avstrija ima v zakonu napisano, da je v Avstriji s 7 milijoni prebivalcev lahko organiziranih največ sedem igralnic. V Sloveniji jih imamo danes že bistveno, bistveno več. In tudi zaradi preraščanja tega igralniškega lobija prek vseh razumnih meja danes razpravljamo o tem zakonu, danes razpravljamo o posledicah tega zakona in tudi zato vlada danes tukaj tako molči oziroma gleda v tla, ker ni razumnega argumenta za tako ravnanje, temveč pritiski, pod katerimi je klonila zato, da bi temu lobiju zagotovila ekstra profite, seveda posredno pa tudi očitno skrite rezerve političnim opcijam.

0 Comments:
Objavite komentar
<< Home